nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Peščena pot, ki je vodila čez polja vse do roba kotanje, je tam ob topolu dobivala srednji travnati pas, se nato v spustu zoževala, z globoko urezanimi žlebiči vozov, svetlečih se od zaviranih koles, in se med vrstami dreves spreminjala v čisti travnati pas, v ‘zeleno pot’ (tako njeno domače ime), ki se je vlekla premo po rahlo izbočenih skledastih tleh vse do najbolj zadnjega drevesa v vrtu, ne samo jasno svetlejša od svoje okolice, ampak naravnost izžarevajoča.
V svoji kotanji je ležal vrt tudi tako rekoč v zavetrju; le topli vetrovi z juga so veli vse do tal; drevesna debla so stala povsem pokončno, medtem ko so bile veje, posebno vidne kot zimska slika, enakomerno upognjene v vse kote neba. Zavarovan poleg tega pred vsakim hrupom, tako z vasi kot tudi s podeželske ceste, se je kraj oglašal, razen s cerkvenimi zvonovi in sirenami, skoraj samo z lastnimi, predvsem z brenčanjem, z mušjim manj kot s čebeljim, zgoraj v cvetovih, ali z osjim, na odpadlem sadju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani