nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Sam sem svojo pisavo stalno menjal, postajal, pogosto sredi besede, večji, silil črke iz njihove nagnjenosti naprej spet nazaj in spet naprej, in komaj se čakal konca, pa naj je bil vsak začetni odstavek še tako skrben, poln nestrpnosti - takoj opazne po pisni sliki. Svoje pisave predvsem nisem doživljal kot svojo; še danes, ko je postala enakomerna, se mi zdi umetna, kot posnemanje; za razliko od brata nisem imel nikoli lastne pisave, moja sedanja je posnetek njegove, v trenutku, ko nisem pri stvari, se izmuzne iz prevzete enakomernosti in se izrodi, namesto da bi ostala ‘kracljanje’, v brezoblično, meni samemu neberljivo čečkanje, podoba naščuvanosti in nemoči namesto silnega družinskega loka. Pravilne pisave, tako mislim, sem se naučil šele s pomočjo stroja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani