nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Nekoč sem se vzpel na Vogrško goro, dokler nisem, tik pod grebenom, na jasi za enim samim borom, porasli s praprotjo, daleč od sveta, zagledal pred seboj mesta, ki je najbrž sen vsakega bralca: krog in krog drevesa šop najmehkejše trave, ki se ji je v ljudskih ustih reklo ‘ženski lasje’, ležišče, pripravljeno iz naravnih blazin za sedenje, nikakršna greha, ampak prestol duha, kakršen bi mi pravkar privel iz knjige z imenom ‘Strah in trepet’. Vendar tam več kot ene strani, ja, več kot prvega stavka, nisem zmogel. Šele nekega popoldneva na šolskem hodniku, poleg drugih vozačev, ki so pisali domače naloge, so se mi za stavke in izpeljave odprle oči, in obenem z besedami sem zagledal posameznosti v okolici, lesni vzorec na klopi, prečo sošolca pred mano in svetilko na koncu hodnika; šele zdaj sem zaslišal veter v, ki je pred tem, na jasi, med odpiranjem knjige naglo pojenjal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani