nova beseda
iz Slovenije
Libuše Moníková: Fasada, poved v sobesedilu:
A se zdaj ne moreta ločiti, čeravno vsaka nova beseda le še poglobi razhajanje. Sledijo stavki, prisiljena pojasnila, ki naj bi poglajala, a se do gležnjev zapletata vanje, Orten jecljaje, žolčno popadljivo iz silnega razočaranja, vselej zadene v tisto mesto, ki najbolj boli, skušata se vrniti tja, kjer sta se še razumela, mislila, da se razumeta, kjer sta se začela približevati drug drugemu. Po ovinkih iščeta bližnjico drug do drugega, da ju mineva potrpljenje zaradi počasne pameti drugega, pa odtavata skoz predmestja na obrobju majhnega mesta, naletita na dve neznani točilnici pa ne vstopita, drgeta, a se ne pusti pogreti, ne z njegovimi rokami ne z njegovim jopičem, zakrnjeno hodi po blatnih jarkih, ne vzdigne pogleda, ne spregovori, že celo uro ne odgovarja več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani