nova beseda
iz Slovenije
Libuše Moníková: Fasada, poved v sobesedilu:
Začne se čisto potiho. V Šumavi izvirata dva potočka in se čez kamenje in korenine privijeta v dolino, vsak s svojim glasom in po svoji poti; eden ubere daljšo, to je Topla Vltava, Mrzla, krajša, ji pride naproti, da se združita, še zmeraj sta vsi vitki, se še preskušata, kako se ujemata med seboj, še uplahneta v prvih brzicah, kipé butneta ob ‘Dekliški kamen’, nosita breg s seboj in sta že nevarni, preskušata svojo moč. V mesečnih nočeh postaneta romantični, da čeznju bredejo vodne vile, ali se zresnita, da zrcalita vrbe žalujke na bregu, cerkvene zvonike na griču, ščuko na dnu, ki varuje utopljene duše, zaplešeta polko na svatbi ob belem dnevu, plešeta na premnogih svatbah, pri Hluboki, ‘Globoki’, se umirita, si nabereta vodá, oblijeta dvorce in gradove, tu sta že pogoltnili Malše in pozneje bo na vrsti, ki nosi v svoji strugi Nežárko skupaj s in ubežne krape iz ribnikov Třeboňa; pri Zvíkovu sestri pobereta še Otavo, pri Davleu Sázavo in pred Prago jima priteče v
naročje še Berounka, vsaka napojena z dvema ali tremi rečicami - Mrzla in Topla Vltava, naša Vltava je vpila reke in zdaj zvrhana zložno teče proti severu, dokler ne zaide v Šentjanževe brzice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani