nova beseda
iz Slovenije
Libuše Moníková: Fasada, poved v sobesedilu:
4.
Ona je skorajda isti mah stegnila roko in se malodane dotaknila njegove glave, ki je izginjala pod njo, s slovesno obotavljivostjo, medtem ko jo je Qvietone skušal držati pokonci in doseči trdna tla, drseč po kotalečem se grušču - počasi, kakor da gre za predstavo, kakor da ji hoče zdaj demonstrirati nevarnosti jame, potem ko ji je prej pokazal njene lepote. Podala mu je roko naproti, ampak njegova je bila že predaleč doli, videla je še, kako se je oklenil gomile kamenja, kako je gmota, ki se je je držal, spodkopala neko previsno klado, jo izruvala in utonila v slapu grušča, ki se je vsul za njo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani