nova beseda
iz Slovenije
Lewis Carroll: Alica v ogledalu, poved v sobesedilu:
ŽLABERŽBLJAK »Dan kruhast je bil in gibčljati jaščarjiči Vrtljali in svedrali so se v. Prav tečni bili so cunjarčiči, Žvizpili na vso moč so pruni zeleni. ‘Varuj se, sin moj, zob Žlaberžbljaka, Kosmatih teh tac in nabrušenih zob, Ogibaj se ptiča Žubžubi - divjaka, Predrznega zmaja poženi čez rob!’ Opaše vrtinčast si meč hrabri sin In dolgo opreza za hudo zverjo. Potem pa premoti ga blažen spomin, Utrujen se poči pod prvo drevo. In ko se tako pod drevesom mudi, Žlaberžbljak se po hribu navzdol prikadi, To strašna je žblamenečih oči, Ki venomer dere se in ves čas kriči. in zaka pa devo in lesno Vrtinčasti meč hrabri sin že vrti, Tako da pošasti je glavo odneslo, S trofejo pa sinko domov oddrvi. ‘Kako, ti da rešil si nas Žlaberžbljaka? O, daj, da
privijem te zdaj na srce! Takega svet še ni videl junaka - Ponosen sem nate, sin moj, nadvse!’ Dan kruhast je bil in gibčljati jaščarjiči Vrtljali in svedrali so se v. Prav tečni bili so cunjarčiči, žvizpili na vso moč so pruni zeleni.«
»Izgleda prav ljubko,« si je rekla, ko je končala, »vendar pa jo je dokaj težko razumeti!« ( Veste, Alica niti sama sebi ni hotela priznati, da ni razumela niti besedice.) »Nekako se mi je v glavi porodilo vse sorte misli, le da ne morem ugotoviti, kakšnih!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani