»No, no, srček, no, no!« jo tolaži Pika in jo tlači v pravo lego. Kakor z živo punčko se igra z njo in kakor živa punčka tako dobrovoljna je in se ne joka za vsako reč, le včasih, če jo sestrica vendar le malo preneusmiljeno stisne in pocukne, se usujejo iz svetlih, veselih očesc debele, razžaljene solze.
Potem pritečem jaz, malo posvarim, malo pogladim in stvar je v redu.