Tako smo smešni ljudje, sami si kvarimo lepoto in srečo, na sto malenkosti razdrobimo in zgubimo dan, namesto da bi zložili trenutke v skladno celoto.
Na divanu sedim, leži v mojem naročju, na levi stoji Vlada, vitka, v zadnjem cvetju svoje otroške dobe, Pikica se z desne naslanja name, še celo dete, že zbujena, ali še pred življenjem, še pred šolo. In milo se mi stori.