Zelo izbirčne smo, v resnici pa se ne bi branile menda niti ene. Grmovje nad starimi zapuščenimi grobovi, čez katere že vodijo steze bodočega parka, šuštijo skrivnostno, sence temne, a Vlada me vpraša, če res, prav resnično zares ni duhov, ki bi nas hodili strašit z drugega sveta ... je še neumna, ne spoštuje starih grobov, se pa tudi ne boji duhov. Pazljivo opazuje cesto, če ne bi našla še kakšno zamrznjeno mlakico, na katero bi stopila s peto, da bi zaškripalo »steklo«.