Neki znanki sem potožila te dni vse to in ji zavidala njene tri hčerke, ki so vedno lepo oblečene, v svetlih čeveljčkih, njih obleke so bele, brez najmanjšega madeža, laski gladko počesani, kakor je treba. Ali znanka je vzdihovala in pripovedovala, da jih nima posebno rada, ker so premirne, prepohlevne in predobre. Da si je vedno želela živih, porednih in poskočnih otrok, zdaj pa ima same vzorne in dolgočasne primerke, kdo ve, po katerih stricih so se vrgle, čisto drugačne so, kakor je ona.