Tako sem tudi včeraj prevračala in odmotavala zavitke, s čudnim čustvom pregledovala stare igrače, s katerimi se je igral nekdaj moj mož, ‒ škatle z metulji, ki so bili že vsi na pol sprhneli, električni stroj in omarico s kemikalijami, s katerimi je delal poizkuse, izgotavljal rakete in umetelni ogenj, ki so ga zažigali on in njegovi tovariši po zagrebških dvoriščih v veselje pa tudi v strah mater. Končno sem našla v nekem kotu v moder papir zavite nove otroške čeveljčke in neke vrste skrinjico, kakor si jih privezujejo židje pri svojih molitvah okrog čela. Vzela sem to dol in vprašala taščo, če ve, od kod so te reči.