Poslušati je smela, samo govoriti ni smela nič. Vsako uro smo jo čez prsi in pleča na novo zamotali v hladne ovitke, dobivala je zdravila, jesti pa nič drugega ko mleko, malo sadnega soka, nekaj žlic čaja ali vina. Ne vem, kako je bilo to, ali prav nič se nisem bala zanjo.