Po poti je bila vedno z rokami v laseh, tako dolgo, dokler se nisem spomnila in vprašala: »Kaj ko bi ... « »Oh, ne,« pravi, »to bi se poznalo.« Kljub temu sem še tisti večer pogrnila na stol papir, posadila malo na pručico in pregled je opravičil mojo sumnjo ‒ sijajno. Vlada jih je štela, zdelo se ji je imenitno, da jih ima toliko, in vselej je zagnala vik in krik, kadar se je število povečalo ...