Včasih ji kake stvari ne morem razjasniti, rada bi, da bi mi ne odšla iz ulice, če gre kaj kupovat, ali da bi se ne igrala z rečmi, ki se z njimi lahko poškoduje, če me ni doma, ‒ pa ji pripovedujem, kaj se je meni pripetilo, ko sem bila majhna, da sem se izgubila ali porezala itd. Ne posluša me posebno pazljivo in zato si mislim, da me tako ni nič razumela; čez deset, štirinajst dni pa mi prinese pero ali kako drugo podobno stvar: »Na, tukaj imaš. Kajne, s tem se otroci ne smejo igrati?«