Ne veš, draga moja,« mi je pisala prijateljica, »koliko sem si morala prizadevati, da sem razjasnila sinu, da nikakor nisi mislila žaliti te sijajne Vladoše, ki mu jo vedno stavljam za vzgled.« Ko smo prišli v Zagreb, se je babica ‒ moja tašča ‒ jako čudila, kako je Vladoša zrasla. »Saj bi lahko šla že v šolo.