Vsi znanci ji nosijo »cekine«; ko postanejo črni, jih Vladoša nima več rada in si kupi zanje sličice, zlat papir, svinčnik ali celo ‒ radirko. Radirka se ji zdi posebno imenitna, važna in dostojanstvena reč. »Imam radirko,« pravi tako važno, kakor da bi rekla: »Imam hišo, dragi moji.«