Glasu ne ves dan: kakor okamnela je stala priroda zunaj. Veličastna in tuja, neprijazna človeku. Sama je sedela Tilda popoldne v sobi pri oknu, naslonila je glavo v dlan in gledala v ono stran v goro, ki se je, visoka in smela, vsa bleščeča v snegu, vzdigovala v nebo.