Ko sem spomladi prvikrat sedela na soncu na klopi pred postajo, sem bila ubožica suha kot kost, brez las, slaba kakor ptica, ki je prezgodaj padla iz gnezda. Vsi moji trije mali bledi črvički so bili pozimi umrli za davico, ki je bila tudi vratarju ubila dva krepka fantka. Ali jaz sem bila še preslaba, da bi se zavedala svoje izgube, da bi bila sposobna žalosti.