Vedno so hodile njene misli ona pota in vedno je prišla do razkrižja, kjer se je pričelo zanj drugo življenje, pusto in brez bodočnosti, a na razkrižju je stala ona sama; ona sama ga je odvedla v stran, daleč od šumnega sveta in bogatih, visokih uspehov obetajočega življenja. Vedela je, da je že davno obračunal s tem, a sama do smrti ni obračunala; do smrti, dolga, dolga leta je nosila na ramah nevidljivo breme, težko čustvo neke neodpustljive krivde. In to jo je naredilo tiho, vzelo ji je mladost pred časom, zadušilo veselje in smeh v njenem srcu.