Površni znanci, željni veselih ur, so ga izvabljali v svojo družbo, naužili se njegovih šal in ga prepuščali potem natakarjem po nočnih kavarnah. Nekoč ga ni bilo ponoči domov in Tilda ga je vsa bleda in prepadla čakala pred pisarno. »Nikar mi tega več ne stori!« je prosila in njen glas je bil obenem kakor grozitev, temna pretnja.