Šla je v posojilnico, prosila za kredit do največ dveh tisoč kron, kolikor so ji že dovolili enkrat, dokler je še živel mož, in ki jih je bila vrnila. »Potrošila bom zanj, kar imam,« si je mislila trdo, »potem pojdem h kakemu župniku za kuharico ali vdovcu za gospodinjo. Prej ne neha, dokler mu ne vržem pred noge vsega, kar imam.«