Vstala je, opotekajoč se, omamljena od žalosti, prevzeta od silne želje priklicati nazaj minule dni, ko je hčerka živela z njo tu v sobi, sedela pri oknu in šivala in zvečer pod svetilko sklanjala glavo nad knjige in zvezke. Pristopila je k omari, da še tam poišče spomine na vse, kar je bilo, da si rani srce z bridkim in vendar sladkim spominjanjem na ljubljeno, neprebolelo hčer. Odklenila je omaro.