»Morala bi mu pomagati,« je čutila v srcu, in vendar ni znala ujeti, zadržati sinove duše, ki se ji je vedno bolj odtujevala. »Kaj je res le nekaj mesecev minilo od tistega časa, ko sem čutila vsak utrip njegovega srca?« se je vpraševala v nočeh, ko so težke misli podile spanec od njenega ležišča. In kakor prelepe tolažbe se je spominjala besed mladega slovenskega profesorja: »Ambiciozen je, to ga bo rešilo...«