Sveta in čudovita poezija se je dotikala duš teh četvero ljudi in plemenita čustva, žar vesoljstva je padal v njihova srca. Zrela žena, preizkušana v borbi z usodo, in preprosta hribovska dekla z zdravo, nepokvarjeno dušo ter oba dečka, eden še otrok, ki s čudečimi se očmi gleda v neizmerno bogastvo človeštva, drugi že zrelejši, ki je že sam blodil in grešil in našel zopet pravo stezo, vsi štirje so se spajali ob teh večerih kakor k duhovnemu obredu, k pobožnemu opravilu, ki jih je odtegovalo od malenkostne vsakdanjosti in dvigalo njihova bitja v drugo, nadzemeljsko, čistejše in krasnejše življenje. »Kako podoben je zdaj mojemu očetu,« je mislila Tilda tolikrat.