Ni si upal brezplodno prelenariti dni. Vstajal je bolj zgodaj kakor prej, ko je hodil v šolo; ni ga bilo treba klicati s pretnjami in jezo kakor v prejšnjih počitnicah; ni bilo treba pozivati matere na pomoč. Zvečer, ko je legel, je mislil na sestro in njeno žalostno umiranje, mislil je na očeta, ki je nekoč zdav naj v svoji mladosti zgrešil pravo stezo, zamudil pravo uro; in zjutraj so iste misli še vedno stale v duši kakor na straži in ga podile pomagat pa h knjigam pa na izprehod v goro ali na kopel k morju.