Pisal je o »smoli«, ki jo je imel v življenju, posebno pa zadnja leta; lastne krivde se sploh ni zavedal. V tretjem, četrtem pismu ji je že šaljivo opisoval ječo, se hvalil, da ga imajo vsi radi; da je gospod, da ga v pisarnah rabijo; če bi imel cigarete pa včasih malo boljšo hrano in kakšen kozarec vina, bi bil čisto zadovoljen. Da je bil neroden, premalo prebrisan; kapitala ni imel dovolj, drugače bi se mu bile njegove špekulacije že posrečile in namesto v ječi bi sedel v kakšnem gradu čaščen in spoštovan.