In skoraj je čutila nekaj oddihu podobnega. Ko je minilo prvo ogorčenje, ko se je ublažilo prvo žgoče čustvo nezaslužene sramote, prva obupna zaradi očetove smrti, je nastopila tista blagodejna topost proti vsemu svetu in življenju, ki je tolikrat tolažnica in rešiteljica ubogim dušam, preganjanim od nesreče. Vihar v srcu je potihnil kakor hipoma; misli v glavi, kljuvajoče in obupne misli, so se utrudile in umirile in po strašnih, pretresujočih duševnih bojih je zahtevalo zdaj tudi telo svoje pravice.