Kakor veter list, tako ga je nosilo življenje. Komaj so zapazile njegove oči Tildo, že se je vnel; odprl je svoje srce na stežaj in v glavi mu je zašumel nagel sklep: to je dekle, fino dekle, kakršnih ni vsak dan, še vsako nedeljo ne, kakor ustvarjena je zame. Pojdem in jo vzamem; utrgam jo, to rožico, pripnem si jo na prsi in pojdem z njo domov.