Kakor slep, velikanski se ji je zdela priroda; vklenila je njo, ženo, pod svoj žrtvenik, igrala se z njo, ki je slabotna in brez obrambe. Nekaj jo peha naprej po tem trnovem potu življenja, peha jo z železno, brezčutno pestjo. Ona se zvija kakor črv, pada, brani se, prosi usmiljenja.