Ko je stopil v sobo, se je tisti hip spomnila posestva pri Ljubljani, o katerem je govoril, da mu ga stric kupi, ko se oženi. Že takrat v je pri tašči zvedela, da je bilo to pripovedovanje le lep plod bleščeče domišljije; stric je bil zdavnaj že sam oženjen in imel dva sina. Ni ji bilo takrat težko pokopati misel na lastno posestvo; ni bila lakomnega srca in če bi njen mož živel kakor pošten človek, bi si ne bila želela bogastva in večje sreče.