Moje prijateljice so tudi že imele svoje častilce: dijake, kakega kadetka ‒ najbolj v časti so bili enoletni prostovoljci. To »čaščenje« je obstajalo največ v tem, da so se dotičniki vsak dan skozi nekaj ulic podili za svojimi »ideali«, jih sumljivo mnogokrat srečavali, ponižno pozdravljali in pisali pisemca z verzi in mnogimi sentimentalnimi vzdihi. Vsi so se cedili od nesreče, klicali luno in zvezde za priče svoje ljubezni in primerjali oboževane deklice z svetlim angelom sreče.