Ponosno gledajo v nebo, visoki in veličastni vitezi stoletnih šum; ni jih omajal vihar, ni jih razdejal blisk, mogočno širijo veje, ponosni, molčeči. Ali naši ljudje pridejo ‒ naši ljudje s krasa ‒ zalete se v deblo in stari, junaki se rušijo na tla. Majhen vihar se vzdigne, kadar zažvižgajo veje v zraku, gozd ječi, zemlja se trese.