Ponosno stoje vitka debla, ponosno stoje junaki šumski, ostareli v viharju, v nevihtah, a vendar sveži, sočni, polni moči in življenja. Ponosno gledajo v nebo, visoki in veličastni vitezi stoletnih šum; ni jih omajal vihar, ni jih razdejal blisk, mogočno širijo veje, ponosni, molčeči. Ali naši ljudje pridejo ‒ naši ljudje s krasa ‒ zalete se v deblo in stari, junaki se rušijo na tla.