Široke tesarske sekire žvenketajo ob tramih ob plapolajočih luči bakel pozno v noč, žage cvilijo v ogromnem lesu. Vse okrog je sneg in mraz in zima, srebrno se blešči led, v bisernem prahu se otresa ivje, a ti ljudje, naši ljudje, zamahujejo s svojimi silnimi rokami, da odmeva daleč v temno noč. Kakor megla jih obdaja sopara, ki se vzdiguje iz njihovih razgretih teles, po prsih jim curi pot, a oči jih od mraza.