Štirinajst dni je bil že doma, a vendar se mu nekako ni dalo proč. Omilili so se mu ti hribi, ta polja, ti gozdi, tihi in samotni, koder je ure in ure hodil in sanjaril. Kadar so ga temni, neprijazni obrazi doma žalili v srce, bežal je v gozd in tam pozabil na vse.