Že marsikako so zmodrovali o letini in o živini, o slabih časih in vremenu, ko se je pridrenjal do mize, slok, postaven kmet temnega obraza, v že oguljeni nedeljski suknji. Nekako osorno je odrinil starega Šimna, ki je sedel široko na klopi in opiral komolce na mizo, ter molče zleknil svojo dolgo postavo v dve gubi. »Slivovke, eno osmino!« je zakričal z raskavim glasom in jezno zarežal nad, ki ga je nekako neverno motril s svojimi malimi, zalitimi očmi.