Toda prašuma ni bila nič več tako tiha in samotna. Preko zelenih bregov je priletel daljni odmev strela in v mirnih dneh, ko je bil zrak čist kakor kristal, da so se vsi hribi pomaknili bliže, je včasih čisto nalahno in čudno oslabljeno zazvenel pisk parne piščali iz kake vasi na bregovih velikega gozda, kjer so postavljali parne žage ter polagali železnice. In hrup se je bližal zmerom bolj samoti, ki se je zmerom bolj umikala, plaha in prestrašena.