Učili so lepa, divja dekleta ljubiti za pisan trak, za zlatnik, ki se lepo v črnih laseh, za dišave, ki prijetno in sladko mamijo. Ni bilo več zvestobe v slavonskih šumah in tako lahkega srca so postala dekleta, kakor so bila lahna njihova krila, ki se je veter poigraval z njimi. Danes so sanjale o svetlih delavčevih očeh, naslednji dan so pripovedovale o ozkih, gosposkih rokah knjigovodje, ki jim je v lakastih čeveljčkih mežikal po razkopanih vaških grapah.