Dvajset let in dalj so šumele šume okrog samotne koče, a nihče ni sedel pri oknu, da bi poslušal njihovo večno pesem. Na vrtu so rastle mlade smreke poleg bezga med pisanimi rožami, ki so leto za letom iz lastnega semena bujno poganjale in bogato cvetele, kakor da čakajo nanj, da jih utrga, če pride poleti sem po zelenem gozdu. In v vasi na bregu gozda je živel le še kakor pol pozabljena bajka spomin na poljskega vstaša in na njegovega sina, ki je brez miru kakor preklet odšel v svet, proti noči ali proti jutru - nihče ni vedel, kam.