In spet je nesla Mara otroka skozi klijoče, vlažne, brezkrajne gozdove nazaj v svojo samotno kočo, ki jo je bil postavil njen mrtvi ljubi. Sonce je sijalo ves dolgi aprilski dan, črna in mastna gozdna zemlja se je kadila in bujno je dišalo. Rjavi popki so se odpirali in kakor je šla, tako je šlo prvo lahno, nežno zelenje od drevesa do drevesa in gozdovi so šušteli v blagoslovljenem tisočerem porajanju.