Kakor gozdna žival tako sama je bila Mara ob tisti uri, tako daleč od bitij svojega rodu. Kdo bi se pač upal pozimi v bele, samotne gozdove, v njihovo nedotaknjeno, blestečo in pretečo krasoto! Šele spomladi, ko je že dolgo pihal gorki jug preko dežele in v hipu počrnil vse šume, ko je vlažen dež zrahljal zemljo, da je v zraku zadišalo, ko so se zganile neizmerne šume v mogočnem, skrivnostnem klitju - šele takrat je vzela Mara svoje dete in ga odnesla v vas.