Kakor morje je valovila zelena šuma pred okni, v vrtu so se razcvetele rože, a v koči je sedela Mara, pela, plesala in igrala na tamburico, da bi razveselila njega, ki ji je bil več kakor sonce, več kakor duša... Prišla je jesen pa zima in cele dni je sedel grof pri, jo objemal, poljubljal ter ji mehko in nežno govoril prelepe besede. Ali Mara je videla: vedno bolj hrepeneče gledajo njegove oči v daljo, vedno bolj ga mučijo težke misli, vedno bolj ga more brezupne želje.