In takrat, sredi noči, v neizmerni, ko je pred njima ugašala grmada in je rasla in se gostila tema, takrat je pripovedoval v tujem, mehkem jeziku lepi svojo povest. Govoril je nežno, kakor šepeta jutranji veter v rosnih rožah, in se spet raztogotil, da so se zabliskale ponosne oči kakor dve streli v nevihti: vzravnal se je, stisnil pesti, preklinjal kdo ve kaj, kdo ve koga in se spet naslonil v naročje, obupan, žalosten do smrti, utehe. Ničesar ni razumela Mara, a vendar je razumela vse.