Tako jo je bolelo srce, da bi kričala od bolečine, in taka sreča jo je prevzela, da je mislila, da umira od sladkosti.
In takrat, sredi noči, v neizmerni, ko je pred njima ugašala grmada in je rasla in se gostila tema, takrat je pripovedoval v tujem, mehkem jeziku lepi svojo povest. Govoril je nežno, kakor šepeta jutranji veter v rosnih rožah, in se spet raztogotil, da so se zabliskale ponosne oči kakor dve streli v nevihti: vzravnal se je, stisnil pesti, preklinjal kdo ve kaj, kdo ve koga in se spet naslonil v naročje, obupan, žalosten do smrti, utehe.