Noč se je glasila v, so skovikale, s tihimi koraki je stopala zverjad na plen. Tisoč ust ima noč v, a človeško srce, ki ni vajeno teme, se boji; najpogumnejše srce trepeta, ko govori noč v in se oči zastonj upirajo v črno temo. Tedaj pa je daleč za drevesi zažvižgal človeški glas in Mara je zakričala: »Oj, oj, na pomoč!«