Skozi goste veje so se zableščale nad njo zvezde in Mara je utrujena obstala in legla v mehki mah. »Počakam, potem splezam na najvišje drevo, visoko v vrh, in morda ugledam znan hrib, znan breg! In tudi če ne, saj posije sonce in mi pokaže, v katero stran naj grem!«