Zašla je v, kakor da se je potopila v morju; kdo ve, kje je breg, kdo ve, kje je vas, kje daleč, v katero stran... Skozi goste veje so se zableščale nad njo zvezde in Mara je utrujena obstala in legla v mehki mah. »Počakam, potem splezam na najvišje drevo, visoko v vrh, in morda ugledam znan hrib, znan breg!