Večerilo se je, noč je prišla, a še vedno je blodila po gošči in strah jo je bilo. Zašla je v, kakor da se je potopila v morju; kdo ve, kje je breg, kdo ve, kje je vas, kje daleč, v katero stran... Skozi goste veje so se zableščale nad njo zvezde in Mara je utrujena obstala in legla v mehki mah.