V teh zelenih šumah si sam, zapuščen, oddaljen od človeških prebivališč, kakor je sam in zapuščen mornar v čolnu na širokem morju, ki je požrlo ladjo in tovariše. Samo veter poje brez prestanka v vrhovih, samo sonce vzhaja in zahaja, samo visoke zvezde ti gledajo v hrepeneče oči. Aj, in krog in krog samota, molčeča, veličastna in strašna samota, ki se je boji mehkužno človeško srce in beži in se skriva pred njo.